Nujno je ohraniti divje opraševalce

Ko pomislimo na žuželke, ki človeku pomagajo do hrane z opraševanjem, se najprej spomnimo (medonosne) čebele. Ne brez razloga; ta živalica dejansko poskrbi za manj kot polovico opraševanja rastlin in za njo zna človek kar dobro poskrbeti. Drugače je z divjimi opraševalci – v Sloveniji, bogati z biodiverziteto, je samo divjih čebel več kot 570 vrst – ki opravijo več kot polovico težaškega dela. Dobrega jim ne vračamo z enako mero, pač pa čedalje bolj ožimo in onesnažujemo njihov življenjski prostor, opozarja dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo, čmrljar in nekdanji čebelar. Strokovnjak za opraševalce si tako poklicno kot zasebno prizadeva povečati zavedanje o pomenu teh žuželk, ki skoraj izključno skrbijo za človekove poljščine.

Ali te prednosti ne znamo izkoristiti?

Če se primerjamo z zahodno Evropo, kjer je več intenzivnega kmetijstva, je narava pri nas bolj ohranjena. Ne zato, ker bi temu načrtno posvečali več pozornosti, ampak zato, ker nam hribovit teren onemogoča intenzivno kmetovanje v tako velikem obsegu. Potencial divjih opraševalcev za opraševanje je v Sloveniji zato še razmeroma velik, a ker se kmetje premalo zavedajo njihovega pomena, ga ne znajo dovolj izkoristiti. Sadjarji denimo ne razmišljajo, kako jih privabiti v sadovnjake, da bodo dobro oprašili njihova drevesa. Ne vedo, kaj opraševalci potrebujejo.

In kako lahko privabimo divje opraševalce?

Opraševalci potrebujejo hrano, prostor za gnezdenje, varno oziroma zdravo okolje. Če sadjarji škropijo svoja drevesa, morajo to početi tako, da to ne vpliva na opraševalce. Če želijo privabiti čebele samotarke, jim lahko postavijo gnezdilnice, kar je zelo preprosto. Naredijo jih iz lesa, v katerega so navrtali luknje primernih dimenzij, ali pa iz votlih rastlinskih stebel trstike ali bambusa. Je pa zelo pomembno, da so gnezdilnice v bližini sadovnjaka, zato ker čebele samotarke oprašujejo predvsem v polmeru do sto metrov od gnezda, v nasprotju z medonosno čebelo, ki lahko leti do tri kilometre daleč, če je treba. Samotarke namreč gnezdijo vsaka zase, zato ne porabijo toliko hrane in jo nabirajo le v bližini, medtem ko morajo medonosne čebele nabirati hrano za skupnost, ki lahko šteje tudi 50 tisoč in več osebkov. Najpomembnejši za preživetje opraševalcev pa so pisani travniki. Ti bi morali biti nujni sestavni del kmetijske krajine. Opraševalcem zagotavljajo prostor za gnezdenje in hrano.

Med njimi veliko pozornosti namenjate čmrljem.

Profesionalno se na Inštitutu ukvarjam s čmrlji že kakšno desetletje, še bolj pa se jim bomo lahko posvetili v novi stavbi. Na terasi imamo namreč poseben raziskovalni laboratorij, imenovan čebelarij, ki bo namenjen gojenju in raziskavam čmrljev. Sicer pa sem se z njimi začel ukvarjati že v otroštvu in tudi danes jim posvetim precej svojega prostega časa, in sicer v okviru Čmrljice – slovenskega društva za varstvo opraševalcev. Poslanstvo društva je namreč ozaveščati o pomenu, pestrosti in ogroženosti predvsem divjih opraševalcev, katerih vloga je še vedno prepogosto prezrta. V ta namen smo pred kratkim izdali tudi prvo številko našega glasila Brenčač, ki je v celoti namenjena čmrljem, močno ogroženim zaradi sprememb okolja.

Kako gnezdijo čmrlji?

Tudi čmrlji živijo v družinah, podobno kot medonosna čebela, le da so te precej manjše in trajajo samo nekaj mesecev. Pri čmrljih namreč prezimijo samo v zadnjem letu izlegle matice. Te potem spomladi zasnujejo nova gnezda. Večina vrst gnezdi pod zemljo ali na tleh. Gnezda na tleh so zelo izpostavljena težkim kmetijskim strojem. Mejic, kjer bi bili na varnem, pa je vse manj.

Prav čmrlji pa se menda dobro znajdejo v nasadih paradižnika?

Najbolj znana rastlina, ki jo oprašujejo čmrlji, je res paradižnik, katerega cvet sprosti cvetni prah samo, če ga močno stresemo. Medonosna čebela tega ne zmore, za težje in večje čmrlje pa to ni problem. Opraševanje s stresanjem potrebuje tudi ameriška borovnica in še številne druge rastline. Čmrlj ima tudi rilček, ki je daljši od čebeljega, zato se lahko hrani tudi na cvetovih z medovniki globoko v cvetu. Za čebelo so nedosegljivi, zato takih cvetov seveda tudi ne oprašuje. Čmrlji so tudi zelo hitri – čeprav delujejo nerodni – in v enakem času oprašijo do štirikrat toliko cvetov kot medonosna čebela. Kakovost pa kljub hitrosti ne trpi. Četudi so na cvetu manj časa, na njem pustijo več cvetnega prahu, kar je za opraševanje seveda dobro. Pomembna posebnost čmrljev je tudi sposobnost opraševanja v slabem vremenu, torej mrazu, dežju in vetru, ko medonosna čebela ne oprašuje. Brez čmrljev bi sadno drevje marsikdaj ostalo neoprašeno

Zaradi teh lastnosti je že dobro razvita tudi trgovina s čmrlji?

Pridelave paradižnika si danes ne moremo več zamišljati brez čmrljev in trgovina z laboratorijsko vzrejenimi čmrlji  je danes vredna že več kot 50 milijonov evrov. Gojitelji paradižnikov kupujejo čmrlje v glavnem od podjetij iz Belgije, Nizozemske, Španije in Slovaške. Ker gre za uvoz od daleč, pa obstaja tveganje za naše avtohtone čmrlje, saj lahko pride do vnosa novih bolezni. Zato je zelo pomembno, da takšne čmrlje uporabljajo izključno gojitelji z zaprtimi rastlinjaki, iz katerih čmrlji ne morejo pobegniti. Uporabljajo temnega zemeljskega čmrlja, ki živi tudi v Sloveniji, a je druge podvrste, zato obstaja tudi nevarnost genetskega onesnaženja.

Ponekod čmrlje in čebele samotarke kupujejo celo za opraševanje na prostem.

Da, v nekaterih državah je divjih opraševalcev tako malo, da jih morajo kupovati. Pri nas te potrebe na srečo še ni, kar je neke vrste konkurenčna prednost našega kmetijstva. To namreč ni poceni. Za denimo zgolj dvesto čebel samotark je treba odšteti od 100 do 200 evrov. Za boljšo predstavo: če bi tudi medonosne čebele imele tako ceno, bi čebelja družina stala toliko kot manjši avto. A zaradi večje učinkovitosti sadjarji raje kupijo samotarke kot najamejo medonosne čebele. Ena sama samotarka namreč lahko opravi delo kar sto medonosnih čebel.

Se na Inštitutu ukvarjate samo z divjimi čebelami?

Ukvarjamo se z opraševalci, in sicer predvsem z divjimi čebelami, torej s čmrlji, teh je pri nas 35 mogoče celo 39 različnih vrst – in tako imenovanimi čebelami samotarkami, ki jih je več kot 500 vrst. Z medonosno čebelo se ukvarjamo predvsem z vidika opraševanja. Raziskujemo pomen različnih opraševalcev za opraševanje kmetijskih rastlin. Zadnja štiri leta smo izvajali tudi pilotni monitoring divjih čebel v Sloveniji. Veliko pozornosti pa posvečamo tudi prenosu znanja in ozaveščanju ljudi o pomenu opraševalcev. Zato veliko sodelujemo s kmeti, kmetijskimi svetovalci, občinami, šolami, zavarovanimi območji itd.

Je kakšen od teh opraševalcev bolj odporen proti podnebnim spremembam, boleznim ali škropivom?

Vsak opraševalec ima svoje optimalno okolje in toleranco za različne stresne vplive. Ima tudi svoje prednosti in pomanjkljivosti kot opraševalec. Ni »super opraševalca«, ki bi lahko oprašil vse in hkrati še kljuboval vsem spremembam. Zato je pomembno, da ohranimo pestrost opraševalcev. Tudi kakšna vrsta, ki danes ne igra pomembnejše vloge, lahko že jutri, v spremenjenem podnebju, postane pomembna za opraševanje v kmetijstvu. Seveda, če do takrat ne izumre. Podnebne spremembe so sicer tako za čmrlje kot za druge opraševalce večinoma neugodne, ker zmotijo njihove življenjske kroge, tako da denimo spomladi prezgodaj postanejo dejavni. Uničujejo tudi prehranske vire. Zgodnjim pomladim rade sledijo pozebe, ki uničijo cvetove. Problem so tudi dolgotrajne poletne suše. Večini opraševalcev, kot rečeno, te spremembe škodijo, je pa recimo zlatopasi čmrlj, ki mu ustrezajo in se uspešno širi proti severu Evrope. V Sloveniji smo ga prvič opazili pred slabima dvema desetletjema.

Tako medonosna čebela kot čmrlji so žrtve pesticidov?

Čmrlji so celo bolj ogroženi, saj pri njih spomladi oprašujejo matice in te so pesticidom izpostavljene neposredno. Če pride do zastrupitve matice, gnezdo propade. Matica pri medonosni čebeli hrane nikoli ne nabira sama in zato pesticidom ni izpostavljena neposredno. V zadnjih letih je bilo veliko pozornosti namenjene ozaveščanju kmetov, da ne bi s škropivi povzročali pomorov čebel, in mislim, da so postali kmetje na to bolj pozorni. Seveda pa je še precej možnosti za izboljšave.

Kako lahko ugotovite, če pride do pomora divjih opraševalcev?

Same pomore, torej zastrupitev velikega števila opraševalcev, zelo težko zaznamo, saj živijo preveč odmaknjeno. Veliko lažje to opazimo pri medonosnih čebelah, ki živijo v čebelnjakih in so pod budnim očesom čebelarjev, ki lahko hitro opazijo, da je nekaj narobe. Ne pomeni pa to, da če ni pomorov medonosnih čebel, da ni tudi pomorov divjih opraševalcev. Zaradi drugačnega načina življenja so pesticidom bolj izpostavljeni in pride do zastrupitev, čeprav jih pri medonosni čebeli ni.

Kakšno je stanje čebelarstva pri nas?

Število čebelarjev v Sloveniji narašča in s tem narašča tudi število čebeljih družin, ki jih je zdaj že več kot 210 tisoč. Imamo eno največjih gostot čebeljih družin v Evropi. Na prvi pogled bi tako lahko rekli, da je stanje dobro, a ne zato, ker bi bile razmere za medonosno čebelo tako dobre. Dejansko se te poslabšujejo; hrane zanje je vedno manj, ker so travniki danes bolj gnojeni, pogosteje in večkrat pokošeni, zaradi česar ne zacvetijo. Tudi podnebne spremembe negativno vplivajo na čebelje paše. Čebel je več preprosto zato, ker se povečuje interes za čebelarjenje.

Zakaj se zanimanje za čebelarjenje povečuje?

Čebelarstvo se promovira tudi kot okolju koristna dejavnost in marsikdo misli, da bo s čebelami pomagal naravi. A če je čebel preveč, jim s povečevanjem števila celo škodimo. Škodimo tudi divjim opraševalcem, ki imajo zato še manj hrane. V resnici bi veliko bolj pomagali s skrbjo, da bi imele čebele dovolj hrane; se pravi, če bi manjkrat kosili travnike, da bi bili ti bolj cvetoči. Tu imam v mislih tudi vrtove. Na njih še vedno prepogosto vidimo angleško trato, ki je v bistvu zelena puščava. Celo pri kakem čebelarju.

O zasajanju medovitih rastlin je veliko slišati. Je na tem področju kaj novega?

Tam, kjer ne moremo zagotoviti dovolj cvetočih travnikov, si lahko pomagamo z medovitimi rastlinami. Na vrtu so  to različna zelišča, kot so sivka, žajbelj, materina dušica, origano. Tudi mnoge okrasne rastline so medovite, a opozoriti velja, da ni vse, kar cveti, tudi medovito. Mnoge sorte so zaradi selekcije tako deformirane, da so za opraševalce neuporabne. To na primer vidimo pri vrtnicah. Pri sortah z veliko venčnih listov opraševalci ne pridejo do medovnikov in prašnikov, če so ti sploh še prisotni. Za opraševalce so zato bolj primerne vrtnice, ki imajo odprte cvetove, podobno kot šipek. Na kmetijskih površinah pa lahko pomagamo s setvijo različnih mešanic medovitih rastlin.

Je mestno okolje sploh primerno za opraševalce, tudi medonosne čebele?

Mesta so kar dober življenjski prostor za opraševalce, in sicer zato, ker v njih na vrtovih in parkih najdejo hrano. A če bi imeli manj angleških trat in manj košenja, bi lahko bilo še bolje. V nekaterih mestih, med drugim v Ljubljani, zato nekatere travnike zadnja leta manj kosijo. Želim si, da bi bilo tega še več. V mestih je tudi manj pesticidov. V tujini so primerjali med, pridobljen v mestih in na kmetijskih površinah, ter ugotovili, da je tisti iz mesta bolj čist. V Sloveniji, kjer je manj intenzivnega kmetijstva, bi bili rezultati zato mogoče malo drugačni.

Je naivno razmišljati, da si lahko vsakdo kupi panj s čebelami in začne čebelariti?

Čebele je zelo enostavno kupiti, težje pa jih je ohraniti. Vložiti je treba kar nekaj dela, sploh od aprila do septembra. Marsikdo me vpraša, ali ima lahko čebele, ne da bi se mu bilo treba ukvarjati s točenjem medu. To je seveda možno, a vseeno je treba s čebelam delati, sicer zbolijo ali pa v zadnjem času celo umrejo od lakote. Bolne čebele niso le problem lastnika, ampak tudi za okoliške čebelarje, saj so vir okužb.

Čebelarji čebele krmijo s sladkorjem. Navajanje čebel na sladkor najbrž ni dobro zanje niti za med?

Čebelarji so običajno hranili čebele s sladkorjem v poznem poletju oziroma jeseni zato, ker so jim prej pobrali med in je bil sladkor nadomestek zanj. Zadnja leta se pogosto zgodi, da jih morajo krmiti celo maja in junija, ko bi moralo biti v naravi največ hrane. Čebelja družina sicer potrebuje čez zimo okrog 15 kilogramov medu oziroma nadomestka; čebele namreč ne otrpnejo, ampak so vso zimo aktivne, stisnjene v gručo, v sredini katere vzdržujejo stalno temperaturo18 stopinj, četudi so zunanje temperature močno pod ničlo. Zato družina porabi veliko medu; ko pa matica proti koncu zime začne spet odlagati jajčeca, iz katerih se izvalijo ličinke, pa ta nova zalega potrebuje konstantno temperaturo 34 stopinj, kar spet zahteva veliko hrane.  

Ali je med, ki ga čebele izdelajo s pomočjo sladkorja, sploh še med?

Po definiciji to potem ni med. Med je pridelek čebel, ki ga naredijo iz medičine oziroma mane. Mana so izločki listnih uši in kaparjev na primer na smreki ali jelki in je sestavni del gozdnega medu. Nič mu ne sme biti odvzeto ali dodano. Čebelar mora z dobro čebelarsko prakso poskrbeti, da sladkor ne pride v med.

Ali v okviru svojih raziskav preučujete tudi medonosne čebele?

Z njimi sem se ukvarjal predvsem v okviru doktorata, kjer sem raziskoval vpliv pesticidov na vedenje medonosne čebele, in sicer na učenje, pašno vedenje, orientacijo in komunikacijo. Raziskoval sem vplive pesticidov v odmerkih, ki niso povzročili smrti čebel, ampak so vplivali na vedenje. Tudi taki vplivi so na dolgi rok lahko zelo škodljivi.  Ob spremembah pašnega vedenja čebele naberejo manj hrane. Tudi orientacija je zelo pomembna, saj je nujna, da se čebela vrne v panj. Čebele se morajo za učinkovito nabiranje hrane tudi veliko naučiti. Ustrezna komunikacija pa je za preživetje tako velike skupnosti nujna. Vse te spremembe na dolgi rok lahko pomenijo propad družine, čeprav samo odmerki pesticida neposredno niso povzročili smrti družine.

Kako čebele komunicirajo med seboj?

Čebele komunicirajo na različne načine. Zelo pomembna je kemična komunikacija s feromoni. Matica denimo oddaja različne feromone in s tem vpliva na stanje v družini. Če oddaja premalo feromona, to lahko spodbudi družino, da bo začela vzrejati nove matice, če ga je dovolj, pa  zavira razvoj novih matic. Najbolj zanimiv pa je čebelji ples. Z njim delavka sporoči smer in oddaljenost dobrega pašnega vira

Smo Slovenci čebelarski narod?

Moje mnenje je najbrž pristransko, ker sem bil tudi sam čebelar in se na takšen in drugačen način dnevno srečujem s čebelarstvom. Tako da bi to lažje ocenil zunanji opazovalec. A kot kažejo že same številke, imamo glede na število prebivalcev zelo veliko čebelarjev. Čebele so zagotovo tudi del naše kulture, o njih se veliko govori, tudi v glasbi jih opevamo, krasimo čebelnjake in panjske končnice, ki so naša posebnost. Poseben odnos se pozna tudi na jeziku. Samo za čebelo rečemo, da je umrla, vse druge živali pa poginejo. Vsaj včasih je bilo tako. Na čebelarjenje ne gledamo samo kot na pridobitno dejavnost, ampak je veliko več, način življenja. Čebelarstvo v Sloveniji, kot način življenja, je bilo leta 2022 vpisano tudi na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Za medonosno čebelo torej odlično skrbimo in ji namenjamo veliko pozornosti. Sam pa gledam širše. Za zagotovitev prehranske varnosti je nujno ohraniti tudi divje opraševalce, ki se jim še vedno posveča premalo pozornosti. Tu nas čaka še veliko dela.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >